Naredila sem domači test nosečnosti, ki je bil negativen. Naredila sem še enega in tudi ta je bil negativen. A to me ni zaustavilo – kaj drugega bi pa lahko bilo, če nisem imela menstruacije? In tako sem šla k svoji ginekologinji, ne preverit, ampak potrdit, da sem noseča… Pridem h ginekologinji in rečem: »Prišla sem potrditi, da sem noseča.« Ona pogleda in pravi: »Žal mi je, ampak niste noseči.« Ja, kako je pa to možno, saj nimam menstruacije.

Vse življenje že imam redne menstruacije, nikoli mi še ni izostala. In je rekla, da je to zaradi kontracepcijskih tablet, da je to zelo pogosto. »Če ne bo bolje, se vidimo čez eno leto.« Kako to mislite, če ne bo bolje? Če v enem letu še ne boste imeli menstruacije, se ponovno naročite. In me je odslovila. Bila sem čisto v šoku.

Po glavi so mi šla vsa vprašanja, ki sem jih hotela vprašati in iskala sem besede, da bi od nje dobila kakšno razlago, pojasnitev, karkoli, vendar besed ni bilo. Po glavi se mi je podilo: »Ampak kako, midva si želiva otroka zdaj, čim prej. In – kaj če še celo leto ne bom imela menstruacije, potem bom prišla nazaj in preden dobim menstruacijo in potem do zanositve, to bo vsaj 2 leti… oziroma temu podobne misli«, a iz ust ni prišla niti besedica, tako zelo sem bila v šoku. Nad novico in nad tem na kakšen način mi je bila sporočena.

Čeprav se mi je ta dogodek globoko vrezal v spomin, se še bolj spomnim čustev, ki so me preplavljala – takrat in v dnevih, tednih in mesecih po tem. Počutila sem se kot da sem nekako manj ženska, nevredna. Da je nekaj narobe z mano. Najhuje je to, da ne veš. Bom zanosila ta mesec, naslednji, čez pol leta, 1 leto, 5 let,…? To me je najbolj grizlo in zelo sem se sekirala. Midva sva imela srečo in do zanositve je prišlo v treh mesecih.

Ker pa nisem vedela kdaj bo prišlo do zanositve in ali je kaj narobe, sem občutila vsa čustva, ki jih doživljamo ženske v teh težkih dolgih trenutkih. Zato ko se pogovarjam s katerokoli žensko, ki želiš zanositi, te čutim. Ko se pogovarjam z ženskami, ki ste že mamice, a ste imele težave z zanositvijo, vas čutim.

Drug tak dogodek, ki me je usmeril na mojo pot pa je bil ta, da ko je prišlo do zanositve, me je moja dobra prijateljica kar iznenada »skenslala«. Brez razloga, pojasnitve. Iz danes na jutri. Ko sem jo klicala, se ni javila. Ko sem ji pisala, mi ni odgovorila. Nekaj časa sem poskušala, potem pa odnehala. Šele kasneje, kakšno leto po tem ko sem že rodila, mi je skupna prijateljica povedala, da sta poskušala že dolgo zanositi in jima ne uspe. In da me zaradi tega ni mogla niti slišati, kaj šele videti ko sem bila noseča. To, da sta skušala zanositi, sem vedela. Ampak si nisem predstavljala, da bi zaradi tega končala prijateljstvo. In takrat sem pomislila: »Kakšna bolečina mora to biti« in »Čez to nihče ne bi smel iti sam.« Na srečo sta v tem vedno skupaj oba, par. Vendar smo ženske tiste, ki se po navadi bolj sekiramo, globje čutimo to bolečino in bolj vzamemo stvari nase. In samo ženska lahko zares začuti drugo žensko, še posebej če ima sama podobno izkušnjo. In v mojem primeru, vama lahko konkretno pomagam, ne samo da čutim z vama. Zato: